V petek, 20. 2. 2026 smo se prebudili v zasneženo, mrzlo in vetrovno jutro.
V temo.
V tišino.
Brez elektrike, brez vode, z neprevoznimi cestami in podrtimi drevesi.
Narava nas je znova spomnila, kako majhni smo.
Kako hitro lahko ostanemo brez tistega, kar imamo za samoumevno – brez svetlobe, topline, vode, povezave.
In prav v takšnih trenutkih se učimo hvaležnosti.
Ko dobrin ni, šele zares začutimo njihovo vrednost.
Ko zmanjka svetlobe, razumemo, kako dragocena je.
Ko obstanemo, spoznamo, kako blagoslovljeno je, da lahko živimo v miru in varnosti.
Iskrena hvala vsem delavcem cestnih služb, režijskega obrata, delavcem elektra, našim gasilcem in vsem, ki ste dan in noč skrbeli, da se življenje vrača v normalne tirnice.
Hvala vsakemu posebej, ki je prijel za lopato, žago, telefon ali podal roko sosedu.
V takšnih dneh se pokaže, kaj pomeni skupnost.
Da nismo sami.
Da znamo stopiti skupaj.
Da znamo pomagati.
Vračamo se v svetlobo in toplino.
In naj nas ta izkušnja opomni, da bodimo hvaležni tudi takrat, ko je vse v redu.
Da večkrat rečemo HVALA.
Da bolj cenimo mirne dni.
Čas, ki si ga namenimo drug drugemu, in hvaležnost, ki jo nosimo v srcu, to je naša največja moč.
HVALA VSEM.
Mihaela Žökš dipl. upr. org.
Višji svetovalec za družbene dejavnosti
in investicijske projekte
.jpg.jpg)
