1. OŠ Bakovci
2. OŠ Cankova
3. OŠ Črenšovci
4. OŠ Fokovci
5. OŠ Gornji Petrovci
6. DOŠ Jožefa Košiča Gornji Senik
7. OŠ Grad
8. OŠ Kapela
9. OŠ Kuzma
10. OŠ I Murska Sobota
11. OŠ II Murska Sobota
12. OŠ Mursko Središće
13. NMS Neuhaus am Klusenbach
14. OŠ Puconci
15. OŠ Kajetana Koviča Radenci
16. NMS St. Anna am Aigen
17. OŠ Sveti Jurij, Rogašovci
18. OŠ Tišina
Skupaj je na natečaj prispelo 45 del v slovenščini ter 10 del v tujih jezikih.
Prvo mesto: Nina Greič, 8. razred OŠ Franceta Prešerna, Črenšovci,
mentorica: Majda Frančič
ZMAJ NA GORIČKEM
Nekdaj na lepem Goričkem,
namreč na gradu bogatem, velikem,
so kralji sebični živeli,
veliko, veliko zlata so imeli.
Tam poleg zmaj strašen s krono je živel,
vsak dan si v bližnji mlaki privoščil dolgo kopel.
A ta zmaj krono zlato je imel,
sebični, pogoltni grof si jo je zaželel.
Ko zmaj pride do ribnika, odloži si krono,
da je med kopanjem ne bi zgubil,
kralj pa ukaže takoj, da krono zlato bi dobil,
mladeničem mladim, da ukradejo drzno jo, noro.
S konjem bliskovito fant neustrašen drvel je,
da dobil dekle bi obljubljeno,
srce njegovo le zanjo gorelo je,
oči njegove že dolgo opazujejo jo zaljubljeno.
Mladenič krono zlato zmaju vzame bliskovito,
zmaj brez milosti za njim zapodi se grozovito.
Dirjata oba divje čez goričko hribovje,
še dobro, da brzi ta konj hitre ima noge.
Pri gradu zgodi se,
da zmaj mladeniča že skoraj ugrizne,
še dobro, da vrata za fantom se hitro zapro,
zmaju bliskovito padejo na veliko glavo.
Zmaj se na tisoč je delcev razpočil,
čas zmage je končno napočil!
Oba, mladenič in konj, oba sta izmučena, a vesela,
pa saj brez diha sta divje dolgo drvela!
A kot zmaj krona takoj izgine,
kot zmaj tudi hitro premine.
Grof pa, ki lastnino si tujo tako je želel,
ne krone, ne bogastva zmajevega nikoli ni prejel!
Nina Gerič, 8. r.,
OŠ Franceta Prešerna Črenšovci,
Mentorica: Majda Frančič, prof.
Zmagovalna pesem štirih dežel:
Eva Vučko, 7. razred OŠ I Murska Sobota, mentorica: Milena Mohorko
LEGENDA O GORIČKEM ZMAJU KAČU
Velikokrat so spraševali se ljudje,
gledali od kod do kje,
sega ta gorički grad,
kjer je zmaj zaklet živel takrat.
V tem gradu živela prelestna je gospa,
ki navkljub bogastvu nesrečna je bila,
je po cele dneve tarnala, ker ni mogla najti ženina.
Nje zgodba bila je silno žalostna!
Najprej vam povem, bila je gospa, grofica,
da nobena druga se z njo ni kosala.
Saj se niti niso mogle, ker hudo okrutna je bila.
Mogočna kakor zmaj,
z vseh strani zastražena, kot le kaj,
služabnikov pa najmanj sto, nihče se ni upal boriti z njo.
Leta so tekla,
ljudje so zanjo delali na poljih, z njih cedil se je le znoj,
popoldne pa, tako so mi rekli, za plačilo dobili so le loj.
Ona se v dvorcu je smejala, okruten smeh je tole bil,
drugega ni delala, kot ukazovala in kazala, kako z njo svet je dobrotljiv.
Ljudje, ki so se na poljih trudili, so kleli grofico dan za dnem,
ožuljene svoje roke k nebu so dvigovali od muk in vnem.
Naposled prišla je rešitev, kakor blisk bila je pri njih,
čarovnica Mira prišla jim je pomagat, odrešit jih in povrnit mir.
Ni bila bogata, ni bila lična,
a bila je primerna gospodična,
ki bi znala biti kos nalogi, da bi grofično spremenila,
ji pamet in smisel življenja povrnila.
Mira se z zvijačo prebila je v grad, kot grofičina služinčad.
Zanjo je to le otroška igrica bila,
ko je skozi sobane paradirala in tu in tam izstrelila kakšen urok,
da so okoli nje vsi popadali okrog.
Čez nekaj časa je v glavno sobo le prišla,
kjer grofičina bila je spalnica.
Grofica zaukazala je :« Naprej!«,mislila je,da je kakšen lakaj,
nikakor pa si ni mislila, da bo čez nekaj trenutkov sama zmaj.
»Za svojo pohlepnost v življenju boš kazen dobila!«, je vzkliknila čarovnica Mira in že urok
izstrelila. Za grofično se vsaka je sled izgubila, na njenem mestu ostal je zmaj,
ki je bil hudo priskuten in smrdel kot le kaj!
»Tako, jaz sem svojo nalogo končala!« je hip zatem naznanila Mira in
se v megličastem oblaku s svojo obleko izgubila,
množica pa rajala je vse do jutra
in s šampanjcem se opila.
Grofična, ki zmaj je postala, je grad zapustila in se v votlini ob grajskem ribniku naselila.
Na glavi pa je ta grozen zmaj še vedno nosil kronico, ki je mešala
glave ljudem in si jo je vsak želel bolj kot kup zlata.
V zapuščenem gradu se nastanil je grof, ki bil je
hudo pohlepen in dal je razglasiti, da kronico hoče
dobiti, pa če bo po tistem ostal praznih rok. Za nagrado je
celo svojo hčer ponujal za ženo, ki bila je mikavna in čila,
zato so se mladeniči odpravili na pot,
a mnoge od njih je zmajska grofica ubila.
Le enemu se je posrečilo dovolj blizu priti.
Vzel je kronico, a ni imel dolgo velike sreče z njo. Boste slišali, kako je bilo.
Grofica se je ravno kopala v mlaki kot pošten zmaj in
kmalu je opazila tatvino in se zapodila vanj.
Izdali so ga zlati žarki, ki so se s kronice usipali,
a še vedno bil je hiter dovolj, da se je v zadnjem trenutku v grad zapodil.
Hitro zaprla so se grajska vrata in zmaj,
ki vzel je prevelik zalet,
se je na njih na tisoče koščkov razbil,
kronica pa je izginila in grof je nikakor več ni nazaj dobil.
To je legenda, ki o zmaju Kaču govori, in še kako resnična se mi zdi,
kronica ta,pa za pohlepneže ni.
Lahko pa se našel bo kdo, ki mu srce bije v čistosti
in se mu kronica v daljavi zaiskri.
Eva Vučko, 7.a
OŠ I M. Sobota
Mentorica: Milena Mohorko
.jpg.jpg)
